Zgodovina ribolova

RIBE nekoč

ZGODOVINA ribolov nekoč

Od kod izhaja ribolov? Mnoge najdbe kažejo, da se je ribolov začel pojavljati že pred davnimi časi. V prvi vrsti se je ribolov uporabljal v prehranjevalne namene, kjer so si ljudje v morju, rekah, jezerih in vseh drugih vodah lovili ribe, da bi lahko preživeli sebe in svoje družine.Najprej je človek lovil ribe v kalužah, ki so ostale po povodnjih. Tudi ostanki ribjih kosti in stenske slike v jamah pričajo o tem, kako pomemben vir prehrane so bile ribe v zgodovini. Izkopanine, poslikave v votlinah, najdeni fosilni predmeti nas učijo, da je bil v pradavnini poleg lova ribolov eden najpomembnejših načinov prehranjevanja človeka. Najdbe kažejo, da so v jamah našli prvo primitivno ribiško opremo. Med začetno ribiško opremo uvrščamo loke in sulice, lovili so pa tudi z golimi rokami.

Pračlovek in izdelovanje kamnitega orodja in nekaj osti

V tej najzgodnejši dobi nomadska plemena, v katerih je človek živel, niso poznala nobenih omejitev, ne v načinu ulova ne v številu rib. Kar je (pra)človek ujel je bilo njegovo. Rib je bilo dovolj, človek pa je izključno zaradi prehrane. Toda v nadaljnjem razvoju človek ni bil več nomad, potujoči lovec. Pričel se je za stalno
naseljevati in braniti svoje domače okolje pred drugimi vsiljivci. Prilastil si je tudi pravico do izključnega ribolova na področju, kjer je živel. Najprej si je človek izdelal pripomočke s katerimi je lahko nabadal ribe. Na Barju našli od 38.000 do 45.000 let staro leseno ost sulice. Nekaj konic sulic in puščic s katerimi so prav tako nekoč nabadali ribe.

Tudi stri Egipčani so se prehranjevali z ribami o čem pričajo starodavne freske in kipi. Staroegipčanska freska ribiča. Staroegipčanska freska ribičev na Nilu. Kako so lovili ribe Egipčani – polagalka. Tutankamon na lovu na povodne konje.

RIBOLOV in božanstvo

V grški mitologiji prikazan Pozejdon bog ribolova in morja. Bog ima v rokah ost za lovljenje rib. Ribolov, ribe in morske deklice ter morski kralj so velikokrat teme pravljic.

RIBOLOV v slikarstvu

Svetovno znani slikar Raffaello Santi je naslikal biblijski čudežen ulov rib. Slika iz svetega pisma Peter povabi ribiča na gresta z njim.

RIBI kot ozvezdje

Ozvezdja ribi – Atlas je bil prvič objavljen leta 1825. Atlasu se je reklo » Zrcalo neba ali pogled v nebo « Ozvezdje Ribi rišemo tako, kakor da bi bili ribi med seboj povezani s tanko črto. Dve na nebu precej razmaknjeni ribi sta povezani s krivo črto – nitjo šibkih zvezd, ki se vleče od repa ene ribe do repa druge.

RIBOLOV pribor nekoč – trnek

Po najdbah sodeč so bili zagozdni trnki dolgi 2 do 3 cm. Uporabljali pa so jih že vsaj 600.000 let pred našim štetjem. Zagozdni trnki so bili kamniti, koščeni, iz biserne matice, pa tudi leseni. Na obeh koncih so bili ošiljeni. V sredini so imeli utor, kjer je bila privezana vrvica, ki je bila najpogosteje pletena iz konjske žime. Zagozdni trnek so porinili globoko v vabo. Ko jo je riba pogoltnila, se je trnek v ribjem želodcu postavil počez (se je zagozdil) in riba se je ujela.

Prvi ukrivljeni trnki, podobni zdajšnjim, so stari okrog 8.000 let. Najprej so bili iz lesa, kosti ali kamna, pozneje pa iz bakra, brona in železa. » Tolminski trnek«, je najstarejši pri nas najdeni trnek z zalustjo, je bronast, hrani pa ga Goriški muzej. Izvira iz obdobja 1.000 do 800 let pred našim štetjem.

Trnek je zelo pomemben del ribiške opreme, saj ribiču omogoča zapeti ribo. Univerzalnega trnka ni, zato mora ribič za uspešen ribolov izbrati pravo velikost, obliko, težo, barvo in zlasti odpornost trnka. Kaj je dober trnek ? Dovolj majhen in lahek, da ga riba ob prijemu ne čuti. Dovolj oster, da se zapiči v ribji gobček, ko riba pogoltne vabo. Imeti mora ustrezno obliko, da nanj lahko nataknemo določeno vabo. Dovolj močan, da kljubuje sunkom večje ribe in ribo drži.

RIBOLOV pribor nekoč – ribiška palica

Ribiška palica je podaljšek ribičeve roke, ki omogoči, da ribi previdno ponudimo vabo. Ko pa ribo zapnemo, nam jo pomaga utruditi in spraviti do sebe.

RIBOLOV pribor nekoč – kolesce

V Evropi tudi ribiško kolesce
uporabljamo šele okrog 500 let, Kitajci pa ga poznajo že skoraj 1000 let.  Ribiška kolesca uporabljamo skupaj s palico z obročki. Muharsko kolesce ga uporabljamo za muharjenje. Multi kolesca uporabljamo za lov velikih  rib.

RIBOLOV pribor nekoč – plovec

Tudi o začetku uporabe plovca kot pokazatelja ribjega prijema vemo bolj malo. Najstarejša znana upodobitev ribiča s plovcem sega v 15. stoletje. Plovec je pokazatelj ribjega prijema, potopi se ko riba zgrabi vabo. Plovec mora biti občutljiv, stabilen in dobro viden.

RIBOLOV pribor nekoč – vabe

Do današnjega dne je bilo izdelano že nešteto umetnih vab, ki so jih ribiči koristili pri lovu na vse mogoče vrste rib, a le nekatere izmed njih so se v zgodovino zapisale kot tiste najdražje in najbolj cenjene med ribiči in zbiralci. Najdražjo vabo na svetu. Gre za vabo, ki naj bi bila namenjena lovu na velike ribe. Njena vrednost znaša 826 343.842 € oziroma 1 milijon $. Takšno vrednost je dosegla zaradi materialov, saj je izdelana iz 1,36 kg zlata in platine z vdelanimi 100 karatnimi diamanti in rubini. Vabo je izdelal Riley Haskel leta 1859 in velja za eno prvih vab, ki so spominjale na ribo. Poleg velike redkosti ta izdelek odlikuje tudi deljeno telo, ki ga postavi v začetek animiranih vab. Vaba ima ocenjeno vrednostjo nad 83 600 €. Tudi vaba iz začetka 20. stoletja je dosegla veliko zbirateljsko ceno, kar 31.000 €.

Različne kombinacije vab so bile in so plod ribičeve domišljije. Pet skupin umetnih vab : vabe, ki se v vodi vrtijo, vabe, ki v vodi valovijo, vabe, ki v vodi plavajo, mehke vabe iz plastike in različne kombinacije naštetih vab.

ZGODOVINA ribištva na slovenskem ozemlju

Začetek slovenskega ribištva lahko pripišemo mostiščarjem kateri so živeli na ljubljanskem barju. 2300 let pred našim štetjem so imeli že različne ribiške pripomočke, katere so našli. Na našem ozemlju so Rimljani imeli delavnice ob vodi. Tudi vojščaki so se utaborili tam. Veliko so se prehranjevali z ribami kar povejo velike najdbe ribjih kosti na tem krajih.

Stari Slovani so se naseljevali  ob rekah in jezerih. Pred približno tisoč štiristo leti so se v kraje, kjer živimo še danes, priselili tudi predniki Slovencev. Ribolov jim je bil kot zanesljiv vir prebave in trgovske menjave. V poznejšem času so uporabljali čoln izdelan iz enega kosa lesa, kateremu se je reklo ČUPA. Čupa (tudi čopa), je bil ozek in dolg preprost leseni čoln izklesan iz debla, ki so ga slovenski ribiči uporabljali in se je ohranil do srede 20. stoletja. Čupa velja za prvo, zagotovo pa najstarejše slovensko plovilo, kar je izpričano tudi v zgodovinskih virih.

Srednji vek

V nadaljnjem razvoju, ki je trajal tisočletja, so pričele nastajati razredne družbe. Te so se delile na bogate in revne, gospodarje in podložnike. Tudi v ribolovu je prišlo do nadaljnjih omejitev pravic ribolova. Absolutno pravico do ribolova si je prilastil vladar. Ta je pravico, proti določeni odškodnini ali proti uslugam odstopil svojim vazalom, knezom, graščakom, fevdalnim gospodom, oni pa so jo po svoji presoji in vedno za proti usluge odstopali svojim tlačanom.

Tako opisuje pravico do ribolova na slovenskih tleh tudi Janez Vajkard Valvazor v svoji znameniti knjigi iz 17. stoletja. V njej opisuje tudi način izlova rib v času presihanja Cerkniškega jezera. O Cerkniškem jezeru piše tudi Steinberg in navaja, da je bil izlov rib ob presihanju jezera točno opredeljen in med ostalim je bilo določeno kdo in kdaj ima pravico izlova. Kot prvi je imel pravico deželni knez nato graščak, kar je ostalo je lahko pobrala podložniška raja.

 

Prva pravila

Na območju Republike Slovenije je bila ustanovljena prva ribiška organizacija leta 1880. Takratna deželna vlada za Kranjsko je 12. decembra 1880 odobrila pravila prvega Ribiškega društva na Kranjskem. Vode in ribiške pravice so bile takrat večinoma v zasebni lasti, le manjši del je pripadal občinskim skupnostim, ki pa so imele samo s pravico izkoriščanja voda.

Kljub razmeram, ki so vladale v tistem času, pa se je našlo nekaj naprednih ribičev, ki so se združili v ribiškem društvu in so si postavili za svoj glavni cilj naprednejšo ribiško ureditev na Slovenskem. 1880 leta je bil sprejet prvi statut Ribarskega društva za Kranjsko iz leta 1880.Med njimi je bil tudi prof. Ivan FRANKE, avtor osnutka prvega ribiškega zakona, napisanega (tudi) v slovenskem jeziku, ki je bil sprejet 18. avgusta 1888. Ta zakon je bil eden od najbolj naprednih predpisov v takratnih avstro-ogrskih deželah.

Viri: iz interneta